ponoréti -ím dov., ponôrel (ẹ́ í) 

  1. 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, ponori; ženska je čisto ponorela; v tej samoti bi človek ponorel / vse mesto je ponorelo ob njegovem prihodu
  2. 2. ekspr., v zvezi z od postati zelo vznemirjen zaradi močnega čustva: ponoreti od ljubezni, navdušenja, razburjenja, sreče, veselja
  3. 3. pog. postati duševno bolan: jetnik je v samici ponorel; zaradi mučenja je ponorel
  4. 4. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: avtomobil je ponorel; kazalci so ponoreli; raketa je ponorela in začela švigati sem in tja
    ● 
    ekspr. ali si ponorel zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno, nerazsodno; ekspr. otroci so na travniku kar ponoreli so začeli divje, razposajeno tekati sem ter tja; ekspr. ponorel je za tisto lepotico zaljubil se je vanjo; ekspr. rekel je, da je včasih dobro malo ponoreti se (hrupno) pozabavati

ponôrel tudi ponorèl in ponorél -éla -o: ponorel človek; tekali so po stanovanju kot ponoreli; vpila je kot ponorela
 
ekspr. v ponorelem strahu se je oklenila moževe roke v zelo velikem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek