prebudíti -ím dov., prebúdil (ī í) 

  1. 1. povzročiti, da postane kdo buden: prebudilo ga je glasno govorjenje; prebuditi otroka; prebudil se je in prižgal luč; prebudil se je šele doma / prebudil se je žejen; pren. pomlad je prebudila travnike // v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: prebudil ga je iz kratkega dremeža; ne smeš ga prebuditi iz globokega spanja / skušal jo je prebuditi iz nezavesti / prebuditi iz otopelosti, zamišljenosti // knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: trudil se je, da bi prebudil delavske množice; prebuditi narod
  2. 2. ekspr. povzročiti, da kaj nastane: prebuditi ljubezen; materinski čut se ji je le počasi prebudil / znal je prebuditi radovednost / pogovor je prebudil v njem narodno zavest

prebudíti se pesn. poroditi se, nastati: dan se je že prebudil

prebujèn -êna -o: narodno prebujeni ljudje; otrok še ni popolnoma prebujen; komaj prebujeno jutro



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek