pričakováti -újem nedov. (á ȗ) 

  1. 1. živeti, računajoč
    1. a) da kdo, kaj pride: prišla je, ko je niso več pričakovali; nestrpno pričakovati pismo; otroci so željno pričakovali očeta / v uradu so ga stranke že pričakovale čakale; dve uri ga je pričakoval na postaji / kot vljudnostna fraza obiščite nas, pričakujemo vas; pren., ekspr. pojdimo hitro, gore nas že pričakujejo
    2. b) da se bo kaj zgodilo: te dni pričakujejo napad; za svoje delo pričakuje pohvalo; od njega ne pričakuj sočutja / ne pričakuj tuje pomoči ne zanašaj se, ne računaj nanjo // navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: dijaki z veseljem pričakujejo maturantski ples; v strahu pričakuje, kaj bo; težko pričakuje pomlad / napeto pričakovati konec filma
  2. 2. na osnovi določenih dogodkov, pojavov biti prepričan o čem: pričakoval je drugačen razplet zgodbe; pričakovati uspeh; pričakujejo, da bodo letos izpolnili načrt; zgodilo se je, kakor je pričakoval / pričakovali so, da se bo jezil, pa se ni mislili so
  3. 3. ekspr. biti pripravljen, gotov za koga: hotel je obnovljen in pričakuje goste / tam ga pričakuje sreča tam bo srečen
    ● 
    ekspr. česa takega od tebe nisem pričakoval ti nisem prisojal; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; ekspr. preveč so pričakovali od njega precenjevali so ga

pričakováje star.: ne pričakovaje odgovora, je nadaljeval

pričakujóč -a -e: pričakujoč darilo, je iztegnil roko; opazil je njen pričakujoči pogled; prisl.: pričakujoče ga je pogledala

pričakován -a -o: težko pričakovan dan; dolgo pričakovana svoboda; sam.: pričakovano se ni zgodilo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek