pristúda -e ž (ȗ) 

  1. 1. knjiž. gnus: to dejanje ga je navdajalo s pristudo; pristuda nad neurejenim življenjem
     
    knjiž., ekspr. do pristude dolgočasen zelo
  2. 2. slabš. neprijeten, zoprn človek: zapodil bom to pristudo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek