pùf medm. (ȕ) 

  1. 1. posnema močen pok: puf, puf, se slišijo streli / potegne pištolo, puf, in pade mrtev na tla
  2. 2. posnema puhanje: lokomotiva se začne premikati: puf, puf, puf



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek