• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

raztólči -tólčem [ou̯] dov., raztólci raztólcite in raztolcíte; raztólkel raztólkla (ọ́) 

  1. 1. s tolčenjem, udarjanjem narediti iz česa majhne, drobne dele: raztolči kamenje / raztolči vrata razbiti
  2. 2. s tolčenjem, udarjanjem narediti, da je kaj bolj mehko: raztolči usnje z lesenim kladivom

raztólčen -a -o: raztolčeno kamenje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek