• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

séča -e ž (ẹ́) nar. severozahodno 

  1. 1. travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto; košenica: pokošene seče; seča z mehko travo // košnja: seče v gorah ni hotel zamuditi
  2. 2. živa meja: ptiči so se zbirali po sečah
    ●     star. padel je v krvavi seči v boju, bitki



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek