sétev -tve ž (ẹ̑) 

  1. 1. delo, dejavnost, povezana z dajanjem semena v zemljo, da bi vzklilo: pomagal jim je pri setvi; košnja, setev in žetev / jesenska, spomladanska setev / bilo je ob setvi v času takega dela
  2. 2. glagolnik od sejati: setev ajde, žita; setev in sajenje / setev na roko, s strojem; setev v vrste // kar se (po)seje: setev je hitro vzklila; plevel je prerasel setev
    ● 
    preg. brez setve ni žetve
    ♦ 
    agr. križna setev po dolžini in po širini njive; gozd. setev na krpe na manjše, med seboj ločene površine



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek