skušnjáva -e ž (ȃnav. ekspr. 

  1. 1. velika želja storiti navadno kaj neprimernega, nedovoljenega: obšla ga je skušnjava, da bi jo ogovoril, poljubil; skušnjava ga je premotila, zapeljala; upirati se skušnjavi; le z močno voljo je premagal skušnjavo / spraviti, zapeljati koga v skušnjavo
     
    ekspr. imeti skušnjavo po kajenju, pitju zelo si želeti kaditi, piti; ekspr. kava je zanjo prevelika skušnjava ne more se ji odreči, čeprav ji škoduje // priložnost storiti kaj neprimernega, nedovoljenega: v mestu je bilo za mladega človeka veliko skušnjav
  2. 2. kdor nagovarja koga, da stori kaj neprimernega, nedovoljenega: on je prava skušnjava / kot psovka poberi se, skušnjava skušnjavska



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek