soglásje -a (ȃ) 

  1. 1. stanje, ko imajo osebe, skupine enako mnenje o čem, stališče do česa: doseči soglasje glede razorožitve; po dolgi razpravi je prišlo med njimi do soglasja; sodni izvedenec je bil s psihiatri v popolnem soglasju
  2. 2. pozitivno mnenje, odgovor glede uresničitve česa: dati soglasje za zvišanje cen; investitor mora za vsako spremembo dobiti soglasje ustreznega organa; zamenjati stanovanje brez soglasja stanodajalca // mnenje, da je kaj pravilno, ustrezno: dobiti soglasje k finančnemu načrtu, predlogu // dokument s takim mnenjem: podpisati soglasje; imeti za gradnjo vsa potrebna soglasja
  3. 3. knjiž. skladnost, ubranost: soglasje med vsebino in obliko / biti sam s seboj v soglasju / redko glas trobente se je zlival z drugimi glasovi v prijetno soglasje sozvočje, harmonijo
    ● 
    ekspr. med njima je vladalo soglasje medsebojno razumevanje, prijateljstvo; delati v soglasju s predstojniki po njihovih navodilih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek