šegàv -áva -o prid. (ȁ á) ki ima do česa dobrodušno šaljiv odnos: šegav človek; bil je vesel in šegav // ki izraža, kaže tak odnos: šegav obraz / šegave besede, pesmi; šegavo govorjenje / povedati na šegav način

šegávo prisl.: njene oči so se šegavo ozirale po mizah; šegavo ga je pogledal

Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek