temperamènt -ênta (ȅ é) 

  1. 1. kar označuje človeka kot posameznika v načinu reagiranja, zlasti čustvenega: po temperamentu sta različna; umirjen, živahen temperament; tipologija temperamentov; značaj in temperament / flegmatični, kolerični, melanholični, sangvinični temperament / ekspr. pesnikov izpovedni temperament se je v tej pesmi močno razmahnil
     
    psiht. shizoidni temperament
  2. 2. živahno reagiranje in izrazito kazanje čustev: igra zahteva od igralcev mnogo temperamenta / to je človek brez temperamenta



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek