1. sporočati komu, da je kdo storil kaj nedovoljenega, negativnega:otroci radi tožijo; tožiti sošolce učitelju; tožili so ga očetu, da se potepa / odvaditi koga tožiti
2. jur. zahtevati rešitev pravnega spora s kom na sodišču:ker mu denarja ni hotel vrniti, ga je tožil; iti koga tožit; tožiti koga za očetovstvo, odškodnino; tožil jo je zaradi razžaljenja časti
3. nepreh. z besedami, glasovi izražati telesno ali duševno bolečino:ranjenec je začel tožiti; vso noč toži; glasno, presunljivo tožiti / ekspr.: glas zvona toži; veter toži v golih vejah; brezoseb. med ločjem je tožilo in klicalo
4. govoriti, pripovedovati komu o svojih skrbeh, težavah, trpljenju:preveč ponosen je, da bi tožil; ekspr. kaj bi tožil, bo že bolje / tožili so, koliko dela imajo / v pismih samo toži / knjiž.: tožiti komu svojo nesrečo, žalost razkrivati; toži o lakoti izraža potrebo po jedi; nič ni tožil za večerjo izražal potrebe, da bi jo dobil; toži po materi izraža žalost zaradi izgube matere; toži nad svojo usodo se pritožuje
tožíti se in tóžiti se
1. jur. reševati pravni spor na sodišču kot toženec ali tožnik:toži se s sosedom zaradi meje; pogosto se toži
2. s smiselnim osebkom v dajalniku, navadno v zvezi s počutiti močno željo po ponovnem bivanju kje, v bližini koga:toži se mu po domu, gorah; toži se mu po prijateljih / star.: toži se mu po domači hrani rad bi jo jedel; toži se mu po prepiru rad bi se prepiral; toži se mu za starimi časi želi si, da bi se vrnili
3. nepreh., star. čutiti domotožje:v tujini se mu je tožilo; morali so ga peljati domov, ker se mu je preveč tožilo
tožèč -éča -e:govoriti s tožečim glasom ♦jur. tožeča stranka stranka, ki zahteva rešitev pravnega spora na sodišču; prisl.: jastreb tožeče pivka
tóžen -a -o:pogovoriti se s toženim otrokom ♦jur. tožena stranka stranka, proti kateri je vložena tožba
Dostopnost