uslóčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) dati čemu lokasto obliko: usločiti hrbet, ramena; mačka se je usločila; usločil se je kot pod težkim bremenom / prevelika teža je usločila strop

uslóčiti se ekspr. pojaviti se v obliki loka: nad dolino se je usločila mavrica

uslóčen -a -o: usločen vrat; stena je nekoliko usločena; elegantno usločen most



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek