vesólje -a (ọ̑) 

  1. 1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorija o nastanku vesolja; red, zakoni v vesolju
  2. 2. prostor, v katerem so nebesna telesa: vesolje se širi; ekspr. neizmerno vesolje; kroženje nebesnih teles v vesolju / rob vesolja meja vidnega, zaznavnega vesolja // prostor zunaj zemeljske atmosfere: izkoriščati, osvajati vesolje; izstreliti satelit v vesolje
    ● 
    ekspr. podrlo se mu je njegovo otroško vesolje njegov otroški svet



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek