vrtogláviti -im nedov. (á ȃknjiž. 

  1. 1. povzročati, da je kdo vrtoglav: visok pritisk ga vrtoglavi; vonj te rastline vrtoglavi ljudi in živali
  2. 2. s prislovnim določilom opotekaje se premikati, hoditi: bolnica vrtoglavi k oknu // neenakomerno, neurejeno se gibati v zraku: pajek vrtoglavi med nitmi mreže / letalo vrtoglavi z neba; listi vrtoglavijo proti zemlji neurejeno vrteč se padajo // brez cilja, reda, nepremišljeno se gibati, tekati sem in tja: otroci vrtoglavijo po dvorišču / množice vrtoglavijo sem in tja / metulj vrtoglavi nad vrtnicami
  3. 3. ravnati nespametno, nepremišljeno: sosedje še bolj vrtoglavijo kot mi / le pleši in vrtoglavi, dokler si še mlad počni neumnosti
  4. 4. povzročati, da je kdo zmeden: njegovo govorjenje jih vrtoglavi / vrtoglaviti dekle



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek