zakléti -kólnem [u̯ndov., zakolníte tudi zakólnite; zaklél; nam. zaklét in zaklèt (ẹ́ ọ́) 

  1. 1. uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: ko je odhajal, je zaklel; jezno, polglasno zakleti; zakleti po tuje; ekspr. zaklel je, da se je vse treslo zelo // preh., star. zaklel je svojega sina preklel // hudič, je zaklel
     
    rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali stvareh
  2. 2. po ljudskem verovanju izreči besedo, besede, ki povzročijo
    1. a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zakleti zemljo, da ne rodi
    2. b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zakleti neurje, točo
    3. c) da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega: čarovnica je deklico zaklela; zakleti v kačo
    4. č) da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti: zaklela bi ga v pekel / zakleti koga v samoto

zakléti se ekspr. podkrepljeno s kletvijo izraziti svojo odločitev, sklep glede česa: zaklel se je, da jo bo dobil / hudič naj me vzame, če bom še šel tja, se je zaklel / policija se je zaklela napraviti red trdno odločila
● 
star. na to se lahko stokrat zakolnem prisežem; ekspr. zdelo se je, kot da so se vsi zakleli proti njemu kot da so vsi trdno odločeni, da mu nasprotujejo, ga onemogočijo

zaklét -a -o 
  1. 1. deležnik od zakleti: zaklet grad; zakleta kraljična; stvar se je, kot bi bilo zakleto, slabo končala
  2. 2. ekspr. velik, nepopustljiv: zaklet sovražnik alkohola
  3. 3. knjiž., navadno v povedni rabi prisiljen v kako stanje, iz katerega se ne da rešiti: usta, zakleta v molk / hiša, v katero so bili zakleti v kateri so bili prisiljeni živeti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek