zakljúček -čka (ȗ) 

  1. 1. del, ki zaključuje kak predmet: čipkast zaključek ovratnika; masiven, polkrožen zaključek stavbe / zaključek odprtine, prostora / arhitekturni zaključek // kar zaključuje
    1. a) kako dogajanje: zadnja radijska poročila in zaključek oddaje; slavnostni zaključek prireditve, zborovanja / za zaključek povedati šalo
    2. b) kako celoto: živahen zaključek skladbe; tretje dejanje je višek in zaključek // del besedila, ki vsebuje bistvene ugotovitve predhodnega besedila, razprave: napisati zaključek
  2. 2. glagolnik od zaključiti: s tem filozofom je smer doživela zaključek / po zaključku šolanja ni dobil službe / zaključek sezone / dati znak za zaključek tekmovanja konec
  3. 3. navadno s prilastkom končna sodba, misel, do katere se pride na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem: iz povedanega sledi nekaj zaključkov; priti do zaključka, da je treba marsikaj spremeniti / narediti, publ. potegniti zaključek / zaključki posvetovanja / logični, miselni zaključek
    ● 
    zastar. zaključek o najemu pogodba



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek