1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo:zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu
a) z resničnostjo:po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so
b) z željo, hotenjem:spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali
2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja:skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga
3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno:zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo
4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen:obtoženec je zanikoval vse obdolžitve
5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa:ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino
zanikováti se knjiž.nasprotovati si, izključevati se:ta dva umetnikova pola se zanikujeta
zanikujóč -a -e
1. deležnik od zanikovati:ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega
2. knjiž. negativen, odklonilen:imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti
Dostopnost