zastáven-vna -o prid., zastávnejši (á ā) 

  1. 1. krepko raščen, razvit: lep, zastaven fant; slika zastavnega kosca / zastaven mladič / zastaven macesen z velikimi vejami // knjiž. krepek, trden: ni imel več tako zastavnega koraka / odločitev je naznanil z mirnim, zastavnim glasom / zastavna rast
  2. 2. star. resen, umirjen: v smeh je spravil tudi najbolj zastavnega gosta / odlikoval se je z natančnostjo in zastavnim vedenjem
  3. 3. zastar. ugleden, imeniten: župnik, uradnik in drugi zastavni ljudje

zastávno prisl.: zastavno hoditi okrog voza; zastavno raščen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek