zategníti in zatégniti -em dov. (ī ẹ́) 

  1. 1. s potegom, potegi narediti
    1. a) da je kaj trdno, tesno nameščeno in se ne more premikati: zategniti jermene, vrvi; zategniti obveze; zategniti pas na hlačah; preveč zategniti; zategniti in razrahljati / zategniti zavoro / zategniti vijak priviti
       
      ekspr. za več let (si) je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju
    2. b) da je kaj močno zavezano, zadrgnjeno: zategniti vozel, zanko / zategniti si kravato
  2. 2. nar., s prislovnim določilom potegniti: zategniti voz pod streho // zapeljati, odpeljati: z avtomobilom jih je zategnil v mesto
  3. 3. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zategniti glas e; trobentač je zadnji ton zategnil // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: naveličano, užaljeno zategniti / zategniti po dolenjsko / kaj naj pa jaz delam, je zategnil
  4. 4. ekspr. z zateglimi glasovi se oglasiti: ko so jih slišali, so zategnili še fantje v vasi / harmonika je zategnila in utihnila // s takimi glasovi naznaniti: sirene so zategnile konec delavnika

zategníti se in zatégniti se ekspr. 
  1. 1. s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: ranjena žival se je zategnila v grmovje // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zategnil se je na posteljo in zaspal / medved se čez zimo zategne v brlog
  2. 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: dela so se precej zategnila // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: vrnitev domov se je zaradi slabega vremena zategnila

zatégnjen -a -o: zategnjen pas; zategnjena govorica; zategnjene zavore
 
ekspr. zategnjeni odnosi napeti; prisl.: pes je zategnjeno zalajal
 
muz. zategnjeno označba za hitrost izvajanja lento



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek