• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

zatopíti -ím dov., zatópil (ī í) star. preplaviti, prepojiti: narasla voda je zatopila zemljišče / sreča mu je zatopila srce / vonj po razkužilih je zatopil vse druge vonje
● star. v pijači je skušal zatopiti svoje koprnenje utopiti

zatopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop

  1. a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zatopiti se v delo, igro, molitev, razmišljanje; zatopiti se v pogovor s kom; tako se je zatopil v branje, da ni slišal trkanja / zatopil se je v svoje misli; zatopiti se vase / elipt. zatopiti se v časopis, knjigo
  2. b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatopiti se v molk, žalost

zatopljèn -êna -o 
  1. 1. deležnik od zatopiti: ljudje, zatopljeni v pogovor; zatopljen v delo, igro, molk
  2. 2. knjiž. zamišljen: zatopljen človek; biti zatopljen; sedel je ves zatopljen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek