káj [á/ȃ]
1. Nn v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: Kaj se jeziš? |Ne jezi se|; Kaj siliš v nesrečo?; Kaj bi se ne ženil, saj ima dobro službo!; Pojdiva, kaj se obotavljate |Naj se ne ...| // navadno v zvezi z nič omejuje zanikanje: Delati se mu nič kaj ne ljubi; Nič kaj dobro nisem spal; Letos ne bo kaj prida pridelka |Bolj malo ...| // v zvezi s še, šele izraža močno zanikanje, zavrnitev: Menite, da ga je bilo sram? Kaj še!; Osebe v povesti niso plastične, kaj šele psihološko izdelane! |Daleč od tega, da ...|
2. Nv izraža precejšnjo mero, stopnjo izrečenega: Življenje je kaj žalostno; Vročina je kaj kmalu padla; Požirek brinovca bi se mu kaj prilegel |Precej|
3. Nč izraža začudenje, presenečenje, nejevoljo, ravnodušnost, pričakovanje, namig: Kaj, ti si še zmeraj tu; Kaj, meni ne verjameš; Ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk |Preseneča me, da ...| // izraža grožnjo: Kaj, še ne bo miru?! |Čas bi že bil, da ...| // izraža ukaz, grajo: Kaj te ni sram, da se potepaš?! |Lahko bi te bilo sram ...| // izraža ravnodušnost, vdanost: Pa kaj, saj nič ne pomaga! |Nič ne morem zato ...| // izraža pričakovanje pritrditve: Janez ni slab delavec, kaj?; Kaj, prebrisan pa je? |Kaj meniš?| // izraža pričakovanje, namig: Pokliči me kaj! |Pričakujem / Rad vidim, da ...|
4. Pnavez opozarja na razloge, okoliščine, zaradi katerih nastopi dejanje: Kaj da gostov še ni?; Kaj da ne moreš, včeraj si pa lahko?; Kaj pa, da si se ti spet pri nas pokazal? |Prav slišim, razumem?| // poudarja vprašanje kot začudenje: Kaj je res bolan?; Kaj že greste? |Preseneča (me), da ...|
5. Pnaspr v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: Stotak, kaj je to kak denar?! |Ni!|; Pohiti, kaj naj čakam do sodnega dne?! |Ne bom!|
E: konvertirano iz vprašalnega, prvotno oziralnega zaimka káj iz ka (prvotno »kam«) in *j(ь), kar je ali prvotni oziralni zaimek ali prehodni glas
Dostopnost
Dostopnost