diurétik -a  učinkovina, ki poveča diurezo, navadno z zaviranjem reabsorpcije natrijevih ionov  prim. acetazolamid, antagonist aldosterona, saluretik, vazopresinski antagonist

Razložene stalne zveze:
antikaliuretični ~i 1. antagonisti na aldosteronskih receptorjih, ki povzročajo izplavljanje natrijevih ionov in vode z zaviranjem delovanja aldosterona, pri čemer organizem ne izgublja kalijevih ionov (npr. spironolakton, eplerenon, kanrenon, kalijev kanrenoat) 2. zaviralci natrijevih kanalčkov v zbiralcih, ki zavirajo reabsorpcijo Na+ in sekrecijo K+ (npr. amilorid, triamteren);
~ dilucijskega segmenta diuretik s prijemališčem v distalnem zvitem tubulu, kjer zavira reabsorpcijo natrijevih ionov, kot npr. tiazid, klortalidon, indapamid;
~ Henlejeve zanke najučinkovitejša vrsta diuretikov, s prijemališčem na širokem ascendentnem delu zanke nefrona, kjer zavira transport natrijevih ionov iz tubula v intersticij, kot npr. furosemid, torasemid, etakrinska kislina;
~, varčevalen s kalijem antikaliuretični → diuretik;
~ vhodnega kraka Henlejeve zanke → diuretik Henlejeve zanke;
osmozni ~ pripadnik farmakološko neaktivnih spojin, ki se v glomerulih filtrirajo, iz ledvičnih cevk pa malo ali pa sploh ne reabsorbirajo (posledica je povečan pretok skozi zanko nefrona, izpiranje hiperosmolarne sredice, čemur sledi nezmožnost koncentriranja urina);
tiazidni ~ → tiazid 

Vir: Slovenski medicinski slovar - Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta