kompenzácija -e ž
1. uravnalni proces, ki določeno uravnavano količino (npr. arterijski tlak, koncentracijo glukoze v krvi) spreminja v nasprotni smeri kot kaka predhodna motnja (npr. krvavitev, stradanje) in tako omili posledice te motnje
Razložene stalne zveze:
srčna ~ vzdrževanje zadostnega krvnega obtoka oziroma minutnega volumna srca s prilagoditvenimi mehanizmi, kot so stimulacija simpatičnega živčevja, srčna dilatacija in hipertrofija, večanje krvnega volumna z retencijo natrija in vode
2. v Adlerjevi individualni psihologiji psihični obrambni mehanizem, s katerim individuum odtehta določeno prirojeno funkcionalno hibo z večjo učinkovitostjo na drugem področju prim. nadkompenzacija
Dostopnost
Dostopnost