vèn [vən] smer. prostor. prisl. (ə̏) 

  1. 1. gledati ~; hoditi ~ in noter; daleč ~; iti ~ na zrak; ~, je ukazal; poud. Pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ~ |Nič ne uboga, ne upošteva; Nič si ne zapomni|olepš. Po dveh letih je prišel ~ |iz zapora|knj. pog.: Dela ima toliko, da se ~ ne vidi |zelo veliko|priti ~ (iz vaje) |odvaditi se določenega dela, spretnosti|
  2. 2. hoditi ~ z družino, s prijatelji; knj. pog. Večkrat potuje ~ |iz države|



Vir: Slovenski pravopis 2001 - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša

Komentiraj slovarski sestavek