ovȋnək -nka, m. 1) die Windung (z. B. einer Straße); die Krümmung: na ovinku sva se srečala; der Umweg; po ovinkih hoditi; — der Umschweif; brez ovinka, Levst. (Cest.); (nav.) brez ovinkov, ohne Umschweife; — die Ausflucht, die Ausrede, Cig., Jan.; — 2) der Schlich, die List: zaviti ovinki, Schönl.-Valj. (Rad); z ovinkom, schlau, Cig.; brez ovinkov in zvijač, Ravn.-Valj. (Rad). 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek