pedagogika poslušanja

(en) the pedagogy of listening
(de) Pädagogik des Zuhörens

Pedagogika poslušanja je opredeljena kot etika in metoda vzgoje (Carlina Rinaldi), ki se je prvotno razvila v Reggio Emilia vrtcih; utemeljena je na postmodernih pogledih na otroštvo in vzgojo, v katerih imata osrednjo vlogo ideja kompetentnega otroka (Loris Malaguzzi) in ideja participacije kot načela demokratične predšolske vzgoje. Pedagogika poslušanja prinaša zlasti preobrat v pojmovanju vloge odraslega v odnosu do otroka, ki se odraža v zahtevi po vzpostavljanja takšnega konteksta vzgoje, v katerem odrasli: v procesu otrokovega učenja posluša (dobesedno) in prisluhne (metaforično = spremlja) otrokovemu konstruiranju pojmov in predstav, njegovim interpretacijam sveta, razlagam in »teorijam«; nadalje, ustvarja priložnosti za različne načine otrokovega izražanja in mentalne reprezentacije; omogoča otrokom izražanje lastnih pogledov na vrtec in doživljanje, pričakovanj in idej ter jim zagotavljajo soodločanje o stvareh, ki zadevajo njihovo življenje v vrtcu. politični vidik pedagogike poslušanja postavlja zahtevo po demokratičnem dialogu vrtca/vzgojiteljev z družinami, lokalno skupnostjo in njeno kulturo.

Vir: Rinaldi, C. (2005). In dialogue with Reggio Emilia: listening, researching and learning. London, New York: Routledge.



Vir: Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja - Projekt "Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja", 2008-2009, Agencija za raziskovanje RS

Komentiraj slovarski sestavek