socialna kompetenca

(en) social competence
(de) soziale Kompetenz

Celovita zmožnost posameznika, ki se odraža v učinkovitem spoprijemanju z zahtevami, ki jih postavlja specifično socialno okolje in uspešnem spoprijemanju z razlikami in nasprotji med socialno in individualno ustreznimi cilji (Oppenheimer, 1989). Vključuje določen repertoar socialnih spretnosti, ki imajo spoznavno dimenzijo (ocenjevanje socialnih izkušenj, presojanje o pravilnih in napačnih dejanjih, sposobnost prepoznavanja možnih rešitev konfliktne situacije in predvidevanja njihovih posledic, razumevanju mentalnih stanj drugih ljudi), čustveno dimenzijo (empatija – sočustvovanje z drugimi, sposobnosti, vživeti se v položaj druge osebe, razumeti njena čustva in načine reševanja problema, poznavanje in izražanje lastnih čustev, zavzemanje perspektive drugega – prepoznavanje pričakovanj, želja, interesov in namer drugih in ocenjevanje socialne situacije z vidika le-teh) ter vedenjsko dimenzijo (posameznikovo dejansko vedenje v socialnih konfliktih, npr. uspešna rešitev medosebnega konflikta); drugi element socialne kompetence je ustrezna raven samo-vrednotenja (npr. prepričanje osebe v lastno vrednost, sposobnost doseči želene rezultate…, Ford, 1985).

Vir: Ford, M. E. (1985). The concept of competence: Themes and variations. In H. A. Marlowe, Jr. & R. B. Weinberg (Eds.), Competence development (pp. 3-49). New York: Academic Press.



Vir: Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja - Projekt "Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja", 2008-2009, Agencija za raziskovanje RS

Komentiraj slovarski sestavek