• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

bíčati -am nedov. (ī ȋ) 

  1. 1. tepsti z bičem: bičati do krvi // knjiž. močno, ostro zadevati kaj: dež biča okna; piš biča obraz; vihar biča valove; toča ga biča po obrazu; pren. življenje ga biča
  2. 2. ostro grajati: bičati napake, razmere; bičati s satiro
  3. 3. knjiž., redko zelo vznemirjati: kričanje mu biča živce

bičajóč -a -e: bičajoča ploha; bičajoče zbadljivke

bíčan -a -o: bičan od krivice



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek