brána -e stil. -é ž, rod. mn. brán (á) 

  1. 1. orodje z železnimi zobmi za rahljanje zemlje: branati z brano; zoral je in povlekel z brano; členkasta, lesena, železna brana
  2. 2. nekdaj velika mrežasta vrata: po gradovih so zgodaj zvečer zapirali brano
  3. 3. nar. gorenjsko del kozolca med dvema stebroma; okno: brane so natlačene s snopjem
    ♦ 
    grad. mreža vzdolžnih in prečnih nosilcev pod cestiščem pri mostovih



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek