donéti -ím nedov. (ẹ́ í) 

  1. 1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo; zamolklo doneti / glas mu je votlo donel
  2. 2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem; glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki
  3. 3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor; iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho

donèč -éča -e 
  1. 1. deležnik od doneti: doneč zvon; zapel je s prijetno donečim glasom; srebrno doneč smeh
  2. 2. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: visoko doneče besede, fraze



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek