• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

nahóden -dna -o prid. (ọ́ ọ̑) ki ima nahod: nahoden človek; ničesar ne voha, ker je nahoden / ekspr. nahoden nos



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek