• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

rílčar -ja [u̯čtudilč] m (ȋ) ekspr. žival z rilcem, zlasti prašič: prodati zadnjega rilčarja iz hleva
♦ zool. v tropskih gozdovih Bornea živeča opica, katere samec ima zelo dolg nos, Nasalis narvatus



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek