súniti -em dov. (ú ȗ) 

  1. 1. narediti hiter, kratek in sorazmerno močen gib: suniti z glavo, roko; suniti s pestjo navzgor / suniti z nožem proti komu // preh. s takim gibom udariti, zadeti: suniti nasprotnika; suniti koga s kolenom v trebuh / suniti kroglo s palico; suniti koga z nožem v srce zabosti; suniti s čevljem v vrata brcniti // nesi previdno, da koga ne suneš; po nesreči se suniti v nos / puška ob strelu sune v ramo
  2. 2. preh., s prislovnim določilom z (močnim) sunkom spraviti kaj s kakega mesta, na kako mesto: suniti knjigo z mize, pod mizo; suniti kozarec od sebe; suniti pijanca čez prag; suniti zaboj nazaj
     
    šport. suniti kroglo (dvajset metrov)
  3. 3. preh., pog., ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): kdaj pa kdaj ga rad sune kak kozarček / suniti žganje vase
  4. 4. preh., pog. ukrasti: suniti komu avtomobil, denarnico
    ● 
    ekspr. nenadoma je sunil iz sebe: Pojdi sunkovito izgovoril, rekel; ekspr. suniti delavca na cesto odpustiti (z dela)

súnjen -a -o: vrniti sunjeno denarnico



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek