svinčén -a -o prid. (ẹ̑) 

  1. 1. ki je iz svinca: svinčena cev, krogla; svinčena pločevina, posoda / strupeni svinčeni hlapi; cinkove in svinčene barve / svinčena ruda
  2. 2. nav. ekspr. po barvi podoben svincu: njegov svinčeni obraz; svinčena svetloba; svinčeno nebo / oblaki so svinčeni / svinčena sivina neba
  3. 3. ekspr. težek, moreč: svinčen molk; svinčena tišina; v sobi je vladalo svinčeno ozračje / zbudila se je iz svinčenih sanj
    ● 
    ekspr. imeti svinčene noge težko hoditi; ekspr. čutila je le svinčeno utrujenost zelo veliko
    ♦ 
    elektr. svinčeni akumulator svinčev akumulator; svinčena mreža mreža v svinčevem akumulatorju z aktivno snovjo; metal. svinčena plošča plošča za valjanje svinčene pločevine; tisk. svinčeni stavek; svinčena črka, črta

svinčéno prisl.: svinčeno se svetlikati; svinčeno sivi oblaki; svinčeno težke noge



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek