upijániti -im dov. (á ȃ) 

  1. 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: upijanil je sopotnika in ga oropal; upijaniti z vinom, žganjem; močno, popolnoma upijaniti koga // povzročiti pijanost, omotico: vino ga je upijanilo / vonj šmarnic ga je upijanil
  2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne ravna več razsodno, preudarno: upijanila ga je s pogledom / čustvo svobode ga je upijanilo

upijániti se s pitjem alkoholne pijače postati pijan: pil je malo, da se ne bi upijanil / zaprl se je v zidanico in se upijanil opil // ekspr. vse mesto se je upijanilo in plesalo po cestah
● 
ekspr. upijaniti se od lepote in barv postati popolnoma prevzet

upijánjen -a -o: upijanjeni stražarji; upijanjena množica



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek