vnapréjšnji -a -e prid. (ẹ̄) 

  1. 1. ki se uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: za to je potreben vnaprejšnji dogovor; vnaprejšnja določitev; govoriti brez vnaprejšnje priprave; vnaprejšnje obvestilo, plačilo, soglasje / sklepati po vnaprejšnjih znamenjih predhodnih
     
    šol. vnaprejšnja habilitacija
  2. 2. ki je vnaprej določen, izoblikovan: lotiti se česa brez vnaprejšnjega načrta



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek