namẹ́niti -im, vb. pf. 1) zudenken, bestimmen: n. komu kaj; to je bilo tebi namenjeno, das war dir zugedacht; namenjena si zaročenca, Jurč.; vsak ima svojo kresnico, ki si jo izbere sam, ali mu jo namenijo mlajši, Navr. (Let.); — namenjeno mi je, es ist mir vom Schicksale bestimmt, beschieden; — 2) bestimmen: n. koga ali kaj za kaj; oče je mlajšega sina namenil za šolo, starejšega pa za dom; jutrišnji dan sem namenil za košnjo; — 3) sich vornehmen, in Aussicht nehmen; Bog je najprvo namenil človeka stvoriti v podobi žabe, Npr.-Kres; kakor namenil, tako storil, Jurč.; tudi: n. si; — 4) n. se, sich vornehmen; namenil sem se doma ostati; — n. se kam, einen Weg o. einen Gang zu machen sich vornehmen; letos sem se na Gorenjsko namenil, heuer gedenke ich nach Oberkrain zu gehen; namenjen biti kam, irgend wohin zu gehen gedenken. 



Vir: Slovensko-nemški slovar - Maks Pleteršnik

Komentiraj slovarski sestavek