obvéznik

obvéznik

-a m, člov. (ẹ̑) vojaški ~; davčni ~i zavezanci: obvéznica -e ž, člov. (ẹ̑) davčna ~ zavezanka: obvézničin -a -o (ẹ̑)

obveznik

(samostalnik) vojaški obveznik

obveznik

eo konskripto

obveznikov

(pridevnik) vojaški obveznik

oceniti

(glagol)

oče

mati, spočetnik; ati, oči; prednik; papa; ata; kurat, vojaški duhovnik; duhovnik; izumitelj | predhodnik, pramati, praoče, začetnik; ded

odbrénkati

1. prenehati brenkati
2. narediti, opraviti
3. plačati, poravnati

odlíčnik

kdor ima visok družbeni položaj; dostojanstvenik

odpústnik

kdor je odpuščen iz vojske