Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
Etično odločanje
Odločanje je osrednja dejavnost vsakodnevne socialnodelovne prakse, saj se morajo socialne delavke nenehno odločati v zvezi s svojimi postopanji. V strokovnem delu naj bi bile odločitve utemeljene na (trenutnih) standardih in normativih socialnega dela, zakonodaji in drugih relevantnih smernicah. Etično odločanje še dodatno izpostavlja odločanje v skladu z načeli etičnega kodeksa in vrednotami socialnega dela; pomeni upoštevanje različnih etičnih vidikov, ki izhajajo iz nasprotujočih si vrednot in interesov vključenih v proces (npr. uporabnica storitev, socialna delavka, socialnovarstvena organizacija itd.).
Kompetence za socialno delo
Sposobnost povezovanja spretnosti, stališč, vrednot in znanj za kakovostno socialno delo z določenimi družbenimi skupinami ali posamezniki s specifičnimi potrebami. Vendar sposobnosti za kompetentno delo ni mogoče pridobiti ali razviti z enkratnim obiskom delavnice, seminarja ali z udeležbo na predavanju. Kompetence oblikuje vsaka strokovna delavka z nenehnim delom na sebi in je vpeta v kontinuiran proces (samo)refleksije, učenja, preverjanja svoje vsakodnevne poklicne prakse. Poenostavljeno delimo kompetence na tri vedenjske komponente: razvijanje ozaveščenosti posameznika o družbeni raznolikosti (občutljivost), pridobivanje znanja za strokovno ravnanje na posameznih področjih in učenje ter vzdrževanje pridobljenih spretnosti. To logiko lahko ponazorimo tudi v trikotniku, ki povezuje med seboj tri ključne elemente: misliti, občutiti in delati.
Kulturno nasilje
Nanaša se na prakse zatiranja skupin ali skupnosti zaradi njihove kulture, jezika, religije, navad, tradicije, umetnosti, zakonodaje ali znanosti, ki jih lahko ljudje dojemajo kot upravičene ali vsaj ne kot nekaj slabega, ker so diskriminatorna prepričanja del njihovih kulturnih norm.
Mentorica iz fakultete
Asistentka ali profesorica iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki izvaja mentorstvo pri praktičnem usposabljanju študentkam socialnega dela (glej Mentorstvo v socialnem delu). Mentorica je študentki v pomoč predvsem pri povezovanju teorije in prakse in pripravi učne mape izdelkov (poročil, analiz in drugih zapisov), ki nastanejo med praktičnim usposabljanjem.
Narativni pristopi v socialnem delu
Družbene vede so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja doživele narativni (biografski, subjektivni, kulturni) preobrat, s katerim so osebni in socialni pomeni dobili vidnejše mesto. Zanimanje za pripovedi se je iz polja književnosti in literarne teorije najprej preselilo na področja psihologije, sociologije, zgodovine, antropologije, etnologije, in od tam na področja nekaterih strok. Vsaka izmed znanstvenih vej in poklicev se po svoje loteva pripovednosti in razvija svoje predstave o tem, kaj je zgodba in kako naj bi jo proučevali. V zadnjem desetletju so vse bolj pogosta tudi raziskovanja in tematiziranja pripovedi (jezika, komunikacije) v socialnem delu. Pripoved v socialnem delu je dostopna v vseh pojavnih oblikah komunikacije v socialnem delu: pri neposrednem delu z ljudmi, zapisovanju in poročanju ter v raziskovanju. Narativni pristopi v socialnem delu z uporabo narativnih konceptov, teorij in metod, ustne in pisne prakse v socialnem delu preučujejo kot dejanja pripovedovanja ...
Narativni terapevtski pristopi
Uvrščamo jih med postmoderne sistemske pristope pomoči (skupaj z dialoškimi in k rešitvi usmerjenimi), utemeljene na epistemologiji socialnega konstrukcionizma, po kateri je naša resničnost ustvarjena v procesih družbenega in osebnega konstruiranja (interpretiranja) in dialoga. Narativni pristopi temeljijo na predpostavki, da ljudje organiziramo svoje izkušnje in identiteto na način zgodbe oziroma naracije in razvijemo (kot posamezniki, družinski sistemi, skupnosti, ustanove oziroma organizacije, sistemi kulturnih, verskih, ekonomskih idr. norm, vrednot) prevladujoče pripovedi o sebi, svojem življenju in svetu. Pomemben dejavnik razvoja dominantne (individualne, skupnostne, organizacijske, družbene itn.) naracije je (nereflektirano) ponotranjanje prevladujočih družbenih diskurzov. Glavni nameni in cilji ustvarjalcev in izvajalcev narativnih praks so decentralizirati glas pomagajočega in postaviti v središče uporabniška znanja o življenju in preživetvene spretnosti ter razvijati prakse,...
Supervizijsko gradivo
Bolj ali manj natančen opis konkretne izkušnje iz prakse, ki bi jo supervizantka želela na srečanju predelati in na podlagi katere bi se učila.
Uporabniška perspektiva
Načelo in vrednota strokovnega dela, ki sledi konceptu soustvarjanja z namenom, da se sliši glas ekspertov z osebno izkušnjo in se posameznika tudi podpre pri doseganju njegovih želenih izidov. Uporabniška perspektiva je drža strokovne delavke, ki slediti načelu zagotavljanja vpliva ljudi z osebnimi izkušnjami nad celotnim procesom. Je filozofija, ki temelji na ideji človekovih pravic ter na zavedanju, da ne obstaja zgolj ena vrsta znanja, temveč obstaja več osebnih resnic. Je usmerjenost, ki vodi strokovne delavce in delavke k radikalnemu socialnemu delu, ki nikoli ne dovoli reševanja težav po enem modelu in poskuša vedno znova spreminjati obstoječi sistem. Je zavezanost, da kot strokovne delavke presegamo obstoječe in utečene prakse. Je moralni pogum, da udejanjimo slišano in videno na terenu. S tem omogočamo, da teorije ne izhajajo samo iz strokovno zasnovanih dedukcij, temveč izhajajo iz izkušenj ekspertov iz izkušenj. To je proces zagotavljanja storitev po meri posameznika.
Zagovorništvo
Predstavlja splošno usmeritev, ki se zavzema za zaščito temeljnih pravic in dostojanstva ljudi v najširšem smislu. Temeljna vloga zagovorništva je zastopanje interesov ljudi, zagotavljanje polnopravnosti in nadomeščanje primanjkljajev tistih ljudi ali skupin ljudi, katerih moč je šibka, prezrta in neenakovredno zastopana v primerjavi z drugimi člani družbe. Zagovorniška vloga temelji na tradiciji borbe za družbeno emancipacijo obrobnih družbenih skupin (delavcev, žensk, etničnih manjšin, otrok, ljudi s težavami z duševnim zdravjem). Zagovorništvo opozarja na izgubo pogodbene moči ljudi, ki v določenih življenjskih obdobjih bodisi zaradi starosti (otroci, stari), zaradi težav (duševno zdravje) ali zaradi katerih drugih posebnih okoliščin, zaradi katerih so lahko izključeni ali izpostavljeni, potrebujejo nekoga, ki mu lahko zaupajo in ki bo ščitil njegove interese in pravice. Med oblikami zagovorništva ločimo predvsem med profesionalnim in laičnim zagovorništvom, med katere štejemo razno...
Zmanjševanje škode
Koncept, ki se je razvil kot odziv na epidemijo uporabe prepovedanih drog in se kasneje razširil tudi na področje dovoljenih drog, drugih zasvojenosti in drugih tveganih situacij vsakdanjega življenja. Zmanjšanje škode se nanaša na politike, programe in prakse, katerih cilj je zmanjšati negativne zdravstvene, socialne in pravne učinke, povezane z uporabo drog, politiko drog in zakonodajo na področju drog. Temelji na pravičnosti in človekovih pravicah - osredotoča se na pozitivne spremembe in na delo z ljudmi brez sodbe, prisile, diskriminacije ali zahteve po prenehanju uporabe drog kot predpogoja podpore. Zmanjšanje škode zajema vrsto zdravstvenih in socialnih storitev in praks, ki jih izvajamo na področju uporabe drog. Ti vključujejo prostore za uživanje drog, programe za izmenjavo sterilnega pribora, omogočanju nastanitev in oblik bivanja za uporabnikih drog, ki ne temeljijo na zahtevi po abstinenci, učenje veščin varnega uživanja drog in varne spolnosti, zagotavljanju psihosocialne...
Dostopnost