Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
Dialoški pristopi
Uvrščamo jih med postmoderne sistemske pristope pomoči (skupaj z narativnimi in k rešitvi usmerjenimi), utemeljene na epistemologiji socialnega konstrukcionizma, po kateri je naša resničnost ustvarjena v procesih družbenega in osebnega konstruiranja (interpretiranja) in dialoga. Različice dialoških pristopov se pojavljajo pod več imeni, npr. kot hermenevtični, sodelovalni pristopi, konstruktivni in pomagajoči dialogi, odprti dialogi. Zagovorniki in izvajalci dialoških pristopov na področju psihosocialne podpore in pomoči (posameznikom, parom, družinam, skupinam in skupnostim) se izogibajo tradicionalnim psihološkim postopkom diagnosticiranja psihosocialnih težav ljudi na podlagi konstruktov psihiatričnih motenj in so pozorni na družbene oziroma strukturne vire človeških stisk in na vlogo jezika. Glavni cilj izvajalcev dialoških pristopov je pomoč uporabnikom, da se premaknejo iz monologov, v katerih so obtičali, v bolj osvobajajoče dialoge. K temu prispeva prizadevanje pomagajočih ola...
Funkcionalnost revščine
Nanaša se na tisti del njenih družbenih učinkov, ki koristijo skupinam, ki niso v revščini, predvsem najbogatejšim in najmočnejšim. Gre zlasti za štiri funkcije r.: gospodarsko, tržno, legitimnostno in represivno. Gospodarsko je revščina funkcionalna zato, ker vzdržuje zalogo najslabše plačane delovne sile, ki opravlja najtežja in najmanj ugledna dela, ki jih drugi sloji odklanjajo, čeprav so nujna za družbeni obstoj in za obstoječe dobičke ekonomskih akterjev. Tržna funkcionalnost revščine je v omogočanju novih zaposlitev, poklicev in finančne varnosti vse večjega dela delovne sile, ki skrbi za revne ali pa pred njimi ščiti ostali del prebivalstva (socialni delavci, psihiatri, policaji, uradniki itd.). Legitimnostna funkcija revščine se kaže v statusnem potrjevanju vseh, ki niso revni, saj se s pragom revščine vzdržuje osnovna razmejitev med neuspehom in meritokratsko zaslužnostjo tistih, ki so nad omenjenim pragom. Revščina ima tudi represivno funkcijo, saj se videz družbenega reda n...
Predsodki
Vrsta prepričanj, ki niso upravičena, argumentirana in preverjena, a jih spremljajo intenzivne emocije in so odporna na spremembe. V tem smislu so predsodki do npr. skupin, poklicev, pojavov, inštitucij ipd. lahko pozitivni ali negativni. Predsodki živijo od polarizacij, od maksimiranja razlik med skupinami. Predsodki imajo tri komponente: 1. Kognitivna – sestoji iz nepreverjenih posplošenih konceptov, kognitivnih shem in implicitnih teorij različnih skupin in posameznikov. Te implicitne teorije producirajo nepreverjene informacije, govorice, mitologije, verovanja ipd., ki si jih ljudje izmenjujejo v vsakdanjem življenju. 2. Emotivna – ta komponenta daje predsodkom „duševno energijo“ in hrani globoko nezavedno dinamiko predsodkov. Ta komponenta daje „ton“ predsodkom in služi posameznikom in skupinam kot projekcija in racionalizacija lastnih bolečin, strahov, neuspehov. 3. Konativna – pripravljenost za določeno obnašanje do neke skupine objektov, do katerih imamo predsodke.
Različnost
Koncept, ki se nanaša na dejstvo, da smo ljudje posamezniki, prav tako se veže na dejstvo, da je družba ustvarjena iz različnih skupin, kjer so moč, vpliv in priložnosti neenako razporejene. Ko vstopamo v interakcije z drugimi ljudmi, nikoli ne vstopamo iz nevtralne pozi-cije, temveč vedno s sabo nosimo celoten nabor osebnih in kulturnih vrednot, prepričanj, pred-videvanj. Te so odvisne od človekove pripadnosti določenim družbenim skupinam, kot so: spol, starost, etnična pripadnost, razredna pripadnost itd. Ti dejavniki pomembno vplivajo na interakcije med ljudmi. Tako se med moškim in žensko, belopoltim in temnopoltim, pripadni-kom etnične večine in pripadnikom etnične manjšine, mladim in starim človekom itd. razvijajo interakcije, ki jih omenjeni dejavniki v odnosu močno zaznamujejo.
Dostopnost