Iskani niz je bil najden v IZTOČNICAH:
Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
Dekriminalizacija
Umik nekega ravnanja iz polja kazensko pravnega sistema in kaznovalnih praks. Dekriminalizacija odraža spreminjanje družbenih in moralnih pogledov. Če neko ravnanje ali dejanje ni škodljivo, ga ne bi smeli več kriminalizirati in kazensko pravosodni sistem ga ne bi smel obravnavati. V socialnem delu se zavzemamo za dekriminalizacijo uporabnikov, saj vpliva na zmanjševanje stigmatizacije in pripomore k zmanjševanju škode.
Dezinstitucionalizacija
Temeljna ideja dezinstitucionalizacije je, da telesne, senzorne in intelektualne ovire kot tudi duševne stiske ne smejo biti več razlog za kakršnokoli izključevanje ljudi, med katero spada tudi prostorska segregacija, to je nameščanje ljudi v večje zavode in druge institucije. Dezinstitucionalizacija pomeni zapiranje totalnih ustanov in odpiranje služb v skupnosti, ki so blizu ljudem in odgovarjajo na njihove potrebe. Vendar gre pri dezinstitucionalizaciji tudi za spremembo odnosov med strokovnjaki in uporabniki, za prevzemanje novih družbenih vlog in vključevanje uporabnikov, za premik moči od strokovnjakov in institucij k uporabniku, pa tudi za spremembo epistemologije razumevanja dolgotrajnih stisk. Dezinstitucionalizacija se je začela v 60. letih prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike, se nato preselila v zahodno Evropo, po letu 1990 pa kot univerzalna politika in globalna platforma za spremembe širše zajela svet. Danes je deklarirana v številnih mednarodnih dokumentih, ...
Dialoški pristopi
Uvrščamo jih med postmoderne sistemske pristope pomoči (skupaj z narativnimi in k rešitvi usmerjenimi), utemeljene na epistemologiji socialnega konstrukcionizma, po kateri je naša resničnost ustvarjena v procesih družbenega in osebnega konstruiranja (interpretiranja) in dialoga. Različice dialoških pristopov se pojavljajo pod več imeni, npr. kot hermenevtični, sodelovalni pristopi, konstruktivni in pomagajoči dialogi, odprti dialogi. Zagovorniki in izvajalci dialoških pristopov na področju psihosocialne podpore in pomoči (posameznikom, parom, družinam, skupinam in skupnostim) se izogibajo tradicionalnim psihološkim postopkom diagnosticiranja psihosocialnih težav ljudi na podlagi konstruktov psihiatričnih motenj in so pozorni na družbene oziroma strukturne vire človeških stisk in na vlogo jezika. Glavni cilj izvajalcev dialoških pristopov je pomoč uporabnikom, da se premaknejo iz monologov, v katerih so obtičali, v bolj osvobajajoče dialoge. K temu prispeva prizadevanje pomagajočih ola...
Duševno zdravje v skupnosti
Interdisciplinarno področje delovanja, katerega namen je izboljšanje položaja uporabnikov služb duševnega zdravja oziroma ljudi z duševno stisko, spreminjanje služb duševnega zdravja, da bodo služile predvsem njihovim potrebam, željam in nujam, uveljavljanje drugačnega vrednotenja duševne stiske. Duševno zdravje v skupnosti v prvi vrsti pomeni premik pomoči in podpore iz bolnišnic in zavodov v skupnost, obenem pa gre za družbeno gibanje uporabnikov in strokovnjakov za dostojnejše življenje in boljše storitve izven institucij. Vzpon duševnega zdravja v skupnosti v prevladujoč model je v državah, kjer so ga uvedli, pomenil radikalen preobrat v pogledih na duševne stiske, na ljudi, ki jih prizadenejo. O duševnem zdravju v skupnosti v pravem pomenu besede, kot o ponudbi storitev v skupnosti namesto v ustanovah, govorimo po drugi svetovni vojni. Najbolj znani premiki so se zgodili v Veliki Britaniji, severni Ameriki in severni Italiji. Pri nas govorimo o začetkih duševnega zdravja v skupno...
Krepitev moči
Regulacija razmerij odvisnosti v korist šibkejšega akterja. Ta namen se v socialnem delu skuša realizirati z reševanjem težav in problemov, ki nastajajo v interakcijah (od mikro do makro ravni) ter v dostopnosti uporabnic in uporabnikov do pomembnih življenjskih virov (dobrin, pravic, veščin, opore v socialnih omrežjih, statusa). Moč pri dostopu do virov se krepi na pet osnovnih načinov: z aktiviranjem že obstoječih virov (ki so uporabnikom nedostopni), z odpravljanjem ovir pri dostopu do virov (kjer je dostop nezadosten), s kreiranjem novih virov, z redistribucijo (v primeru pooblastil gre za opolnomočenje) in z mediacijo. (Glej tudi Opolnomočenje).
Mandat
Pooblastilo, da delujemo v uporabničino/uporabnikovo korist. Poznamo formalni mandat, moralni in uporabnikov mandat. Formalni mandat je pooblastilo, ki ga strokovna delavka prejme s strani zakonodajalca. Moralni mandat je tisti, ki izvira iz moralnih vrednost posameznika in družbe. Uporabnikov mandat je podeljen s strani človeka, s katerim izdelujemo analizo tveganja in nakazuje na njegovo dejansko željo, da sodelujemo pri reševanju problema. Pri analizi tveganja strokovna delavka nima vedno možnosti pridobiti vseh treh mandatov, lahko pa se celo zgodi, da so si mandati v konfliktu. Na primer, javna pooblastila narekujejo našo aktivnost, medtem ko si uporabnik te aktivnosti ne želi ali, na primer, uporabnik žreli našo pomoč, nimamo pa javnega pooblastila za naše delovanje (npr. brezdomna uporabnica drog in njen otrok si želita skupnega življenja, a javno pooblastilo o zaščiti otrok nalaga ugajanje namestitve za otroka, ne pa nujno tudi za mater).
Narativni pristopi v socialnem delu
Družbene vede so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja doživele narativni (biografski, subjektivni, kulturni) preobrat, s katerim so osebni in socialni pomeni dobili vidnejše mesto. Zanimanje za pripovedi se je iz polja književnosti in literarne teorije najprej preselilo na področja psihologije, sociologije, zgodovine, antropologije, etnologije, in od tam na področja nekaterih strok. Vsaka izmed znanstvenih vej in poklicev se po svoje loteva pripovednosti in razvija svoje predstave o tem, kaj je zgodba in kako naj bi jo proučevali. V zadnjem desetletju so vse bolj pogosta tudi raziskovanja in tematiziranja pripovedi (jezika, komunikacije) v socialnem delu. Pripoved v socialnem delu je dostopna v vseh pojavnih oblikah komunikacije v socialnem delu: pri neposrednem delu z ljudmi, zapisovanju in poročanju ter v raziskovanju. Narativni pristopi v socialnem delu z uporabo narativnih konceptov, teorij in metod, ustne in pisne prakse v socialnem delu preučujejo kot dejanja pripovedovanja ...
Narativni terapevtski pristopi
Uvrščamo jih med postmoderne sistemske pristope pomoči (skupaj z dialoškimi in k rešitvi usmerjenimi), utemeljene na epistemologiji socialnega konstrukcionizma, po kateri je naša resničnost ustvarjena v procesih družbenega in osebnega konstruiranja (interpretiranja) in dialoga. Narativni pristopi temeljijo na predpostavki, da ljudje organiziramo svoje izkušnje in identiteto na način zgodbe oziroma naracije in razvijemo (kot posamezniki, družinski sistemi, skupnosti, ustanove oziroma organizacije, sistemi kulturnih, verskih, ekonomskih idr. norm, vrednot) prevladujoče pripovedi o sebi, svojem življenju in svetu. Pomemben dejavnik razvoja dominantne (individualne, skupnostne, organizacijske, družbene itn.) naracije je (nereflektirano) ponotranjanje prevladujočih družbenih diskurzov. Glavni nameni in cilji ustvarjalcev in izvajalcev narativnih praks so decentralizirati glas pomagajočega in postaviti v središče uporabniška znanja o življenju in preživetvene spretnosti ter razvijati prakse,...
Dostopnost