Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
ἀλλά
(advers. coni.) (ἄλλος) 1. za nikalnico: ali, ampak, temveč, nasprotno, razen; ἀλλ' ἢ ampak le, razen, οὐ μόνον – ἀλλὰ καί ne samo – ampak tudi; εἰ μή – ἀλλά γε če (že) ne – pa vsaj. 2. za trdilnimi izrazi: pa, ali, toda; ἀλλ' οὐ in ne, toda ne, niti ne, pa ne; ἀλλ' ὅμως vendar le, ἀλλά τοι pa seveda; ἀλλά γε pa vsaj. 3. a) pred imperativom (posebno v zvezi z ἄγε, ἄγετε): dej, nuj, hajdi, torej!; b) (kot uvodnica nagova ali odgovora): prav! da! ne! toda! 4. zveze: ἀλλὰ γάρ pa vendar, vsaj, sicer, ἀλλὰ μήν pa seveda, da, zares, sedaj pa; ἀλλὰ μέντοι vendar; ἀλλ' ἦτοι a seveda, kaj pa; ἀλλὰ καὶ ὥς pa tudi tako, ipak; ἀλλ' οὐδ' ὥς pa tudi tedaj ne; οὐ μὴν ἀλλά pri vsem tem, ἀλλ' ἦ ali zares; ἀλλὰ δέχομαι dobro, prejmem!
ἅμα
1. [Et. iz sm̥ma, ἀ copul.; εἷς, podstava: sem] adv. vkup, skupno, obenem (lat. simul); οἱ ἅμα z njim skupaj; ἅμα τε καί in hkrati, in obenem tudi; καὶ ἅμα in hkrati, vrh tega; ἅμα μὲν – ἅμα δέ deloma – deloma, zdaj – zdaj; ne samo – ampak tudi; s pt.: med tem ko, za, ob: ἐμάχοντο ἅμα πορευόμενοι med potovanjem, med tem ko so hodili; ὀρύσσοντες ἅμα med kopanjem; ἅμα ταῦτ' εἰπών ko je to izgovoril; sploh izraža ἅμα istodobnost: ἅμα μῦθος ἔην, τετέλεστό τε ἔργον jedva je bila beseda izgovorjena, je bila stvar dovršena; ἅμα δὲ ταύτας τε ἐξευρεθῆναι λέγουσι ἀποικίσαι ob istem času, ko so bile te igre iznajdene; pri gen. abs. τῆς ἀγγελίας ἅμα ῥηθείσης προσεβοήθουν brž ko se je to sporočilo, so prihiteli na pomoč. 2. praep. z dat. zajedno s (z); hkrati, obenem z, ἅμα τῇ ἡμέρᾳ s prvim svitom; ἅμα πνοιῇσι hitro kot veter; ἅμα τῷ σίτῳ ἀκμάζοντι ob času, ko zori žito.
ἄν
členica, ki spada vedno h glagolu, ter pomenja, da se dejanje pod gotovimi pogoji uresniči. – Ako je stavek zanikan ali vprašalen, stoji ἄν tik za nikalnico ali vprašalnico (οὐκ ἄν, τίς ἄν); ako je glagol določen z adverbiji, stoji za temi, sicer za glagolom; sloveni se le redkokdaj z 'morda', 'morebiti', 'pač', 'lahko' ali pa s pomožnimi glagoli 'smeti', 'utegniti', 'moči'; navadno se ne sloveni ter izpreminja samo naklonom pomen. V istem zmislu rabi Hom. členico κέ(ν). – Stoji pa I. pri indikativu 1. historičnih časov ter izraža: a) da se dejanje glavnega stavka ni uresničilo (irrealis, ker se pogoj ni uresničil): ἐγὼ καὶ αὐτὸς ἡβρυνόμην ἄν, εἰ ἠπιστάμην ταῦτα tudi jaz sam bi se bahal, ako bi umel to (ἀλλ' οὐ γὰρ ἐπίσταμαι toda ne razumem); b) da se je dejanje ponavljalo (iterativus): διηρώτων ἄν αὐτούς povpraševal sem jih tuintam; ἔπαισεν ἄν sempatam je tudi koga udaril (če je ravno prilika nanesla); c) da je bilo dejanje v preteklosti možno (potentialis); τίς ἄν ᾤετο kdo bi si bil ...
ἀπ-έχω
[fut. ἀποσχήσω, ἀφέξω, aor. ἀπέσχον] ep. tudi ἀπίσχω 1. act. in pass. a) trans. odvračam, odklanjam, odbijam, oddaljujem, zadržujem od τινά τινος; ločim, branim, παράκλησιν, μισθόν imam, prejel sem, dobil sem NT, impers. ἀπέχει dosti je, zadošča NT; b) intr. oddaljen sem, daleč sem, ločen sem, ἀπό τινος od koga NT; razlikujem se; ἀποσχὼν τεσσαράκοντα σταδίους μὴ φθάσαι ἐλθών samo še 40 stadijev (je manjkalo), pa bi ga bil pretekel. 2. med. odvračam se (svoje roke) od česa, zdržujem se česa (ἀπό) τινος NT, izogibljem se, odneham od, ne dotaknem se, prizanašam φίλων.
ἀπό
[Et. lat. ab, iz star. ap (n. pr. aperio) po apokopi iz apo, nem. ab] I. kot adv. se nahaja samo pri pesnikih in Her., kjer se navadno smatra za tmezo. II. praep. z gen. (zapostavljen ἄπο); naznanja pa vobče ločitev od kake stvari ali osebe, in sicer 1. kraj.: a) od, z, na; ἀφ' ἵππων μάχεσθαι na konjih se boriti, ἁψαμένη βρόχον ἀπὸ μελάθρου privezala je vrv na tramovje; στᾶσ' ἀπὸ ῥίου stoječ na skali; ἀπὸ ῥυτῆρος σπεύδω dirjam brez uzd = na skok; κεκρυμμένος ἀπ' ἄλλων pred drugimi skrit; ἀπὸ θυμοῦ sovražen, mrzek; ἀπὸ δόξης, ἐλπίδων proti pričakovanju; ἀπὸ σκοποῦ daleč od cilja; ἀπ' οἴκου daleč od doma; εἷς ἀπὸ πολλῶν eden od mnogih; ἀφ' ἵππων ἆλτο z voza; b) od … sem: ἀπὸ πύργου od stolpa sem; ἀπὸ τῶν ἵππων τοξεύω, ἡ ἀστραπὴ ἔρχεται ἀπὸ ἀνατολῶν; c) s, raz: καταβαίνω ἀπὸ τοῦ οὐρανοῦ; καθαιρέω δυναστὰς ἀπὸ θρόνων s prestola NT. 2. čas.: a) od: ἀπὸ τούτου od tedaj; ἀφ' οὗ odkar; τὸ ἀπὸ τοῦδε odslej; ἀπὸ παίδων od mladih nog; ἀπὸ παλαιοῦ od nekdaj; εὐθὺς ἀφ' ἑσπέρας ko se je zmračilo; b)...
αὐτό-ματος
2 [Et. αὐτός + mn̥tos, lat. mens, mentis] 1. ki (se) sam premika ali deluje τρίποδες, iz lastnega nagiba, prostovoljno. 2. kar se samo od sebe vrši, nastane, sam od sebe, slučajen, naraven ἅλες, θάνατος; o rastlinah ki same od sebe rastejo, samorastel; ἐκ, ἀπὸ τοῦ αὐτομάτου slučajno, sam od sebe.
αὔτως
, poet. tudi αὕτως adv. [Et. kor. aw(e), lat. ve, n. pr. vē-cors, brez-umen; lat. au, n. pr. au-fero; slov. u, n. pr. u-bežati; gršk. še αὔσιος, nem. öde (got. autheis), ἐτός, ἐτώσιος istega pomena] 1. na isti način, takisto, ὡς δ' αὔτως takisto pa, ravno tako, še zmerom tako, še ravno tako, αὔτως ὥς prav tako, kakor. 2. zgolj, samo, kar tako, tako nekako, καὶ αὔτως tudi sicer, že tako. 3. a) brez ovinkov, kar naravnost; b) zaman, brezuspešno, brez vzroka (z μάψ).
βοή
, ἡ [Et. iz gwowā, slov. govor, govoriti] 1. a) glasno klicanje, krik, klicanje na pomoč; bojni klic, bojni hrup ali metež; βοὴν ἀγαθός veleglasen, hraber v boju; ὅσον ἀπὸ βοῆς ἕνεκεν samo (z ozirom na bojni klic) navidez; b) klicanje, prošnja, molitev. 2. glas, šumenje, bučanje (morja), petje (ptic), glas (piščalke), βοὴν ἔχειν = βοᾶν.