Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
Rickéttsia
rikecija; rod po Gramu negativnih, pleomorfnih bakterij, ki se pojavljajo kot kratke paličke, kot koki in včasih kot filamenti, posamezno, v parih in kratkih verižicah. Bakterije tega roda ne gredo skozi bakteriološke filtre. Po Giemsi se obarvajo modro. Ne delajo trosov, nimajo bičkov niti ovojnice. Večina vrst raste v citoplazmi, nekatere pa parazitirajo v jedru celic vretenčarjev in členonožcev. Gojimo jih v rumenjakovi vrečki kokošjega ploda in v celičnih kulturah. Razmnožujejo se s prečno delitvijo. Tipska vrsta je R. prowazékii, ki je povzročiteljica epidemične pegavice. Rezervoar te rikecije je človek, prenašajo pa jo bele in naglavne uši. R. typhi (R. mooseri) povzroča murino ali endemično pegavico. To rikecijo prenaša na človeka podganja bolha, včasih tudi podganja uš in morda tudi človeška uš. R. rickéttsii povzroča pegavico Skalnega pogorja (Rocky Mountain spotted fever). To rikecijo prenašajo z glodavcev na človeka razni klopi, zlasti Dermacéntor andersóni. R. sibírica je p...
Saccharomy'ces
saharomiceta; rod kvasovk iz družne Sáccharomycetáceae z oblastimi, elipsoidnimi ali valjastimi celicami. Nespolno se razmnožuje z multilateralnim brstenjem. Nekatere vrste delajo psevdomicelij, nikoli pa pravih hif. Vegetativne celice so pretežno diploidne (ali poliploidne), pretežno haploidne vrste so zdaj uvrščene v rodova Zygosaccharomyces in Toruláspora. Askus se razvije neposredno iz diploidne vegetativne celice. Askospore so okroglaste, gladke, običajno 1-4 v askusu. Vrste lahko fermentirajo en ali več sladkorjev in lahko uporabljajo tudi respiratorni metabolizem na različnih substratih. NO-3 ne asimilirajo. Danes je priznanih 10 vrst. Tipska vrsta je S. cerevísiae, v katero sodi mnogo različic, ki so jih prej imeli za samostojne vrste, npr. S. carlsbergénsis, S. elipsoídeus, S. uvárum itd. Vsi sevi fermentirajo glukozo, nekateri galaktozo, saharozo in maltozo, nikoli pa laktoze. V navzočnosti kisika sevi lahko metabolizirajo glicerol, etanol in laktat. Izolirali so jih iz alkoh...
Serrátia
seracija; rod po Gramu negativnih, ravnih, peritrihnih paličk z zaokroženimi konci iz družine Enterobacteriáceae. Vrste tega roda so zelo razširjene v naravnem okolju (tla, voda, površina rastlin), včasih pa so patogene kot oportunisti. Kolonije so bele, rdečkaste ali rdeče. Rod vsebuje 6 vrst. Tipska vrsta je S. marcéscens, ki navadno izdeluje rdeč endopigment prodigiozin, poznamo pa tudi nepigmentirane biovariante. Prodigiozin izdelujejo tudi nekatere druge vrste.
simbióza
skupno življenje dveh organizmov različnih vrst, kjer imata oba korist. Primeri simbioze so metuljnice, ki z ustrezno bakterijo v svojem tkivu uporabljajo molekularni dušik (N2); mikrobi v vampu prežvekovalcev omogočajo razgradnjo celuloze, ki je prežvekovalec sam ne more izrabljati; združba gliv in rastlinskih korenin (mikoriza), ki najpogosteje omogoča boljše sprejemanje hranil iz okolja, itd. sin. sožitje
Staphylocóccus
stafilokok; rod po Gramu pozitivnih, nesporogenih, negibljivih, navadno nekapsuliranih oblastih bakterij, ki merijo v premeru približno 1 µm. Stafilokoki se pojavljajo v skupkih, ki so podobni grozdičkom. So fakultativno anaerobni, vendar rastejo najbolje aerobno. Naseljujejo kožo in sluznice pri človeku in živalih. Ker je za stafilokokne okužbe značilno gnojenje, jih štejemo med “piogene” koke. Rod obsega 19 vrst. Tipska vrsta je S. áureus, ki dela zlatorumen karotinski pigment. Izdeluje koagulazo, fosfatazo, hemolizine ali stafilolizine, levkocidne in druge toksine. Povzroča subkutane ognojke, furunkle in karbunkle, osteomielitis, puerperalni mastitis, bovini mastitis, okužbe ran, piodermijo in številne druge bolezni. Nekateri sevi izdelujejo enterotoksine, ki povzročajo zastrupljenje s hrano, kadar se v njej taki sevi razmnožijo. S. epidérmidis je stafilokok, ki ne izdeluje karotinskega pigmenta in koagulaze. Nekateri sevi imajo stafilokokno kinazo. Naseljuje kožo človeka in živali...
Streptocóccus
streptokok; rod po Gramu pozitivnih, nesporogenih, kemoorganotrofnih, fakultativnih ali anaerobnih, navadno negibljivih oblastih bakterij, ki se nizajo v verižice. Streptokoki so brez katalaze in oksidaze. Pri presnovi ogljikovih hidratov nastaja kot poglavitni izdelek mlečna kislina. Večino streptokokov lahko uvrstimo glede na polisaharide v celični steni z Lancefieldino metodo precipitacije v serološke skupine od A - P. Nekatere vrste streptokokov so komenzalne, naseljujejo kožo in sluznice prebavil, dihal in sečil človeka in živali. Druge vrste so patogene, izločajo razne toksine, npr. streptolizine, pirogeni toksin in eritrogeni toksin. Nekatere vrste so saprofiti in jih najdemo v naravi, zlasti v mleku. Nekaj vrst je pomembnih pri pripravi mlečnih izdelkov. Tipska vrsta je S. pyógenes, ki je beta hemolitičen in od vseh streptokoknih vrst najbolj patogen. Povzroča angino, šen, škrlatinko, poporodno mrzlico, revmatično vročico in mnoge druge okužbe. Po Lancefieldini klasifikaciji sp...
Streptomy'ces
streptomiceta; rod po Gramu pozitivnih aerobnih bakterij iz reda Actinomycetáles ali nitastih bakterij, ki živijo v tleh ali v vodi. Nekaj vrst je patogenih za rastline, npr. za krompir, sladkorno peso in tudi za človeka. Razvije zračni micelij in nefragmentiran razvejen vegetativni micelij. Večina vrst ima na zračnem miceliju konidiospore, ki nastanejo s fragmentacijo. Predstavniki rodu so kemoorganotrofni, metabolizem je oksidativen, glede prehrane lahko uporabljajo različne vire ogljika, npr. glukozo, laktat, škrob, hitin itd. Kolonije so lahko različno obarvane, mnoge izdelujejo topen pigment. Tipska vrsta je S. álbus.Številne vrste izdelujejo antibiotike, biotehnološko najpomembnejši so: S. aureofáciens (klortetraciklin), S. gríseus (streptomicin), S. klavulígerus (klavulanska kislina), S. rimósus (oksitetraciklin), S. venezuélae (kloramfenikol), S. viridifáciens (tetraciklin) itd.
Tórula
ime danes opuščenega roda kvasovk, večina vrst je danes priključena rodu Cándida
Treponéma
treponema; rod tankih, vijačno zvitih paličastih bakterij z ozkimi enakomernimi ali neenakomernimi zavoji. Celice imajo eno ali več aksialnih fibril, ki so pritrjene na obeh koncih protoplazmatskega cilindra. So gibljive in po Gramu negativne. Treponeme se dobro obarvajo z metodo impregnacije s srebrom. Po Giemsi se večina vrst slabo obarva. Najbolje jih opazujemo v temnem polju ali s fazno kontrastnim mikroskopom. Nekatere je mogoče kultivirati in vitro. So striktno anaerobne. Pri človeku najdemo treponeme kot povzročitelje bolezni in kot komenzale. Patogene treponeme vdirajo v telo predvsem skozi sluznico spolovil, od tu pa v kri in organe. Tipska vrsta je T. pállidum. T. pállidum subspécies pállidum in T. pállidum subspécies endémicum povzročata sifilis (lues). T. pállidum subspécies perténue povzroča tropsko bolezen frambezijo, T. caráteum pa bolezen pinto ali karate. V zdravi in bolni ustni votlini nahajamo vrste: T. macrodéntium, T. dentícola, T. orále, T. scolio-déntium in T. vi...
Trichósporon
trihosporon; rod devteromicetnih gliv z brsti različnih oblik, s slabo ali dobro razvitim psevdomicelijem in včasih s pravim, septiranim micelijem, ki razpada v artrospore. Lahko nastanejo tudi blastospore. Večina vrst je nefermentativnih, vrsti T. terréstre in T. púllulans lahko asimilirata NO-3. Glede sestave celične stene so nekatere vrste podobne askomicetam, druge pa bazidiomicetam. Izolirali so jih iz različnih okolij npr. vode, rastlin, lesne pulpe, tal, človeške kože, fecesa itd. Vrsta T. beigélii (prej T. cutáneum) je fakultativno patogena; povzroča bolezen bela piedra.