izročíti

-ím dov. izrôči -íte; izróčil -íla, -ít, -èn -êna; (-ít/-ìt) (í/ȋ í) komu/čemu koga/kaj ~ prijatelju denar; ~ tuji državi storilca kaznivega dejanja izročiti koga/kaj komu/čemu ~ zadevo odvetniku; neobč. ~ neprijetnosti pozabi |povzročiti, da se pozabijo|; publ. ~ poslopje svojemu namenu predati: poud. ~ storilca sodišču |vložiti tožbo proti storilcu|; vznes. ~ truplo zemlji |pokopati ga|; izročíti se -ím se (í/ȋ í) neobč. komu/čemu ~ ~ usodi prepustiti se, predati se:

izročíti

1. en to hand over to hand in to turn in to present, to award
2. to serve

izručiti

1. sl izliti iztrésti izprazniti
2. predati

izvíd

1. podatki o klinični, laboratorijski preiskavi
2. strokovna, izvedenska ugotovitev
3. ogled

jamčevína

en deposit; security, bail; pledge

jámčiti

de garantieren

jáven

1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom
2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti
3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo
4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje

judge

sl sodnik; razsodnik; izvedenec, strokovnjak, dober poznavalec česa

judge-made

judge rapporteur

sl sodnik poročevalec — Sodnik, ki se seznani z določeno zadevo, o njej navadno seznani ostale člane senata in navadno pripravi pisno odločitev.