Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
psévdomembrána
adherentna obloga na vneti sluznici (npr. žrela, črevesa, na očesni veznici), ki nastane zaradi koagulacijske nekroze, tvorijo jo fibrin, odmrle epitelijske celice in levkociti, pojavlja se predvsem pri davici in pri kolitisu, ki ga povzroča Clostridium difficile
reákcija
1. jedrska → reakcija
2. kemijska → reakcija
3. test, preiskovalna metoda v diagnostičnem laboratoriju ali metoda v raziskovalnem laboratoriju
4. biokemijska → reakcija
5. fiziološki, imunski ali patološki odziv na notranji ali zunanji dražljaj
6. posebna oblika vedenja kot odziv na biološki ali psihični dražljaj
Saccharomyces boulardii
vrsta nepatogenih kvasovk, ki so učinkovite pri zdravljenju psevdomembranskega kolitisa, ki ga povzročajo klostridiji vrste Clostridium difficile
saprofít
mikroorganizmi (bakterije, glive), ki povzročajo gnitje nežive organske snovi. Večidel živijo prosto v naravi in so pomembni pri kroženju snovi in pri mineralizaciji. Praviloma so nepatogeni. Izjema je Clostrídium botulínum. Pojem saprofiti se včasih uporablja nepravilno kot soznačnica za nepatogene mikroorganizme
sindróm
kompleks patogenetsko povezanih simptomov in znakov, ki se pojavljajo pri določeni bolezni
spóra
1. bakt. rezistentne oblike, ki nastajajo kot ti. endospore v vegetativnih celicah v procesu sporulacije pri sporogenih bakterijah (rodovi Bacíllus, Clostrídium, Desulphotomáculum in Sporosárcina). Ležijo v celici centralno, ekscentrično, subterminalno ali terminalno. Ko spora dozori, bakterijska celica avtolitično razpade. Spore so zelo odporne proti neugodnim vplivom okolja in lahko preživijo zelo dolgo. V ugodnih okoliščinah vzklije iz spore izvirna, ti. vegetativna oblika bakterije. Ker se razvije ena sama spora iz ene bakterijske celice, spora ni razmnoževalna oblika. spore pri aktinomicetah, ki nastajajo na miceliju. Te spore niso bistveno odpornejše od vegetativne oblike in so razmnoževalne oblike.
2. mikol. razmnoževalna celica, ki nastane pri nespolnem ali spolnem razmnoževalnem procesu:
tetanolizín
hemolizin in citolizin, ki ga tvori bacil Clostridium tetani, njegov pomen za bolezen tetanus (2) ni poznan
tetanospazmín
nevrotoksični eksotoksin bacila Clostridium tetani, eden izmed najhujših znanih toksinov, aktivirani toksin je metaloproteinaza, ki cepi sinaptično beljakovino sinaptobrevin, kar ovira sproščanje inhibitornih nevrotransmitorjev (glicin, GABA) v hrbtnem mozgu in povzroča bolezen tetanus (2)
tétanus
1. tetanična → kontrakcija
2. infekcijska bolezen, ki nastane navadno 5 do 10 dni po okužbi rane z anaerobnim bacilom Clostridium tetani, kaže se s trizmusom, hiperrefleksijo, rigidnostjo in toničnimi krči, ki jih povzroča nevrotoksični eksotoksin tetanospazmin
toksín
1. organske strupene snovi, ki jih izdelujejo nekateri patogeni mikrobi. Delimo jih na eksotoksine, ki jih mikrobne celice izločajo, in endotoksine, ki so strupene sestavine mikrobnih celic. Eksotoksini so termolabilni proteini, ki jih lahko s formalinom ali s segrevanjem spremenimo v toksoide ali anatoksine. Eksotoksine izdelujejo nekatere po Gramu pozitivne bakterije kot npr. Corynebactérium diphtériae, Clostrídium tétani, Clostrídium botulínum, Clostrídium perfríngens, Clostrídium histolyticum, Staphylocóccus áureus (enterotoksin) kot tudi nekatere po Gramu negativne bakterije: Víbrio chólerae, Bordetélla pertússis, Yersínia péstis, Shigélla dysentériae. Endotoksini so termostabilni lipopolisaharidi, ki jih ni mogoče spremeniti v toksoide.
2. beljakovinske strupene snovi, ki jih izdelujejo nekatere rastline, kot so npr. ricin in strupi nekaterih živali (kačji strupi, strupi škorpijonov in rib)