Iskani niz je bil najden v DRUGI VSEBINI:
γάρ
(iz γὲ ἄρ = saj torej) veznik, ki ne stoji nikdar na prvem (navadno na drugem) mestu 1. navaja vzrok: kajti, namreč, zakaj, saj (lat. nam, enim); pomni: a) včasih stoji pred stavkom, čigar veljavnost utemeljuje: Ἀτρείδη, πολλοὶ γάρ τεθνάσι Ἀχαιοί, τῷ σε χρὴ πόλεμον παῦσαι ker je mnogo A. umrlo, moraš; ali ti moraš, kajti; b) včasih stoji v parentezi: καὶ ἐγώ – ἔγνων γάρ, ὅτι οὐκ ἤρεσεν – ἀλλά τοι ἔφην spoznal sem namreč; c) ne redko stoji γάρ eliptično (stavek, ki se utemeljuje, se mora iz zveze dopolniti); οὔτε ἐσθίουσιν πλείω ἢ δύνανται φέρειν, διαρραγεῖεν γάρ ἄν (kajti sicer bi …) namreč εἰ πλείω ἐσθίοιεν; tako posebno v odgovorih: καὶ δῆτ' ἐτόλμας … ὑπερβαίνειν νόμους; οὐ γάρ τί μοι Zεὺς ἦν ὁ κηρύξας τάδε = da, saj ni Z. zapovedal tega; πολλὴ γὰρ ἀνάγκη da, kajti to je neizogibno. 2. potrjuje kaj: gotovo, seveda, kajpada, nemara, pač. 3. nam kaj pojasnjuje ali razlaga: namreč (ἓν δ' ἴσθ'* ὅσων γὰρ εἰσεκήρυξαν, Soph. El. 690). 4. v vprašanjih izraža posledico: torej ἦ ζῆ γὰρ ἁνήρ; π...
ἀλλά
(advers. coni.) (ἄλλος) 1. za nikalnico: ali, ampak, temveč, nasprotno, razen; ἀλλ' ἢ ampak le, razen, οὐ μόνον – ἀλλὰ καί ne samo – ampak tudi; εἰ μή – ἀλλά γε če (že) ne – pa vsaj. 2. za trdilnimi izrazi: pa, ali, toda; ἀλλ' οὐ in ne, toda ne, niti ne, pa ne; ἀλλ' ὅμως vendar le, ἀλλά τοι pa seveda; ἀλλά γε pa vsaj. 3. a) pred imperativom (posebno v zvezi z ἄγε, ἄγετε): dej, nuj, hajdi, torej!; b) (kot uvodnica nagova ali odgovora): prav! da! ne! toda! 4. zveze: ἀλλὰ γάρ pa vendar, vsaj, sicer, ἀλλὰ μήν pa seveda, da, zares, sedaj pa; ἀλλὰ μέντοι vendar; ἀλλ' ἦτοι a seveda, kaj pa; ἀλλὰ καὶ ὥς pa tudi tako, ipak; ἀλλ' οὐδ' ὥς pa tudi tedaj ne; οὐ μὴν ἀλλά pri vsem tem, ἀλλ' ἦ ali zares; ἀλλὰ δέχομαι dobro, prejmem!
ἄρα
, ep. ἄρ, ῥά (enklit.) [Et. iz kor. ἀρ "spojiti", gršk. ἀραρίσκω] označuje neposredno posledico, oz. ozko logično zvezo 1. a) torej, tedaj, zato, potemtakem; b) naštevaje: dalje, nato; c) časovno: ravno tedaj; takoj, koj, pri tej priči. 2. namreč, zares, saj, seveda. 3. v zvezi z drugimi členicami: εἰ (ἐὰν) ἄρα ako torej, ako nemara, ἢν ἄρα ako morebiti, če pa (seveda, morebiti), ἄρα οὖν potemtakem torej, εἰ μὴ ἄρα = nisi forte ako (morda) torej ne; pogosto se ne prevaja in ne stoji nikdar v začetku stavka.
γοῦν
, ion. γῶν (iz γὲ οὖν) členica, pogosto le krepkejši γέ 1. vsaj, gotovo, vsekako, na primer, tedaj. 2. torej, potemtakem. 3. kajpada, seveda, zares (v odgovorih).
δέ
[Et. sor. lat. de, slov. do, nem. zu, gršk. še δή, ὅ-δε, -δε] členica, ki stoji navadno na drugem, pogosto tudi na tretjem mestu 1. a) pomenja nasprotje: pa, ali, toda; μὲν … δέ sicer (pač) … toda (ampak), z ene strani … z druge, deloma … deloma; οἱ μὲν … οἱ δέ eni … drugi; dostikrat se μέν ne prestavlja; b) ampak; c) v vprašanjih za τί, τίς, τίπτε (in) vendar. 2. izraža prehod k novemu stavku ali veže posamezne stavke in, nadalje, torej; pogosto se ne prestavlja. 3. veže vzročne stavke: kajti, namreč ἀλλ' ἐμέθεν ξύνες ὦκα, Διὸς δέ τοι ἄγγελός εἰμι. 4. v poreku, zlasti za pogojnim, časovnim in primerjalnim prorekom: tako, vendar, potem, marveč. 5. za parentezami in daljšimi medstavki, ako se začetek stavka ponavlja: torej, kakor rečeno, Prot. 313. a ὃ δὲ περὶ πλείονος τοῦ σώματος ἡγεῖ, τὴν ψυχήν, … περὶ δὲ τοῦτου. 6. v zvezi z drugimi členicami: καὶ … δέ pa tudi, razen tega; οὐδέ … δέ tudi ne; δὲ καί pa tudi (celo); δέ τε, δέ – τε in tudi, pa tudi; δ' αὖ a zopet, nasproti; δέ γε naspro...
δή
(gl. δέ) veznik 1. časovno (= ἤδη) a) že, πάλαι δή že zdavnaj, δὴ γάρ kajti že, καὶ δή tudi že, δή ποτε že enkrat; b) ravno, zdaj (pa), pravkar, δὴ τότε ravno tedaj, νῦν δή ravno sedaj; c) takoj, nemudoma; d) šele, νῦν δή = sedaj šele, δή ποτε vendar enkrat. 2. a) poudarja predstoječo besedo: seveda, kajpada, (za)res, gotovo, pač, ὅτι δή ker pač, καὶ δή zares, in celo, in na primer, οὐ δή gotovo ne, zares ne, εἰ δή če res, οὐ γὰρ δή kajti gotovo ne, καὶ δὴ καί in tako seveda tudi, povrh pa še, δὲ καὶ δή pa že celo, τὲ … καὶ δή kakor … tako zlasti tudi; b) ravno, σὺ δή ravno ti; c) celo, prav, τότε δή prav tedaj; d) pri izpodbujanju: vendar, no, samo, λέγε δή povej no (vendar), μὴ δὴ ἔλπεο samo ne upaj, εἰ γὰρ δή da bi vendar; e) pri adi. in pron. πολὺς δή marsikateri, μόνος δή popolnoma sam. 3. sklepa ali povzema torej, namreč, zato, potemtakem, οὕτως δή kakor rečeno, ἄγε δή daj torej.
δῆτα
adv. (poudarjen δή) 1. zares, seveda, očividno, v resnici, gotovo. 2. torej, prav za prav, οὐ δῆτα nikakor ne, τί δῆτα kaj torej; v odgovoru: seveda, kajpada.
εἰ
, ep. in dor. αἰ veznik [Et. po izvoru različno od αἰ; prv. pom. je demonstrat.; slov. i-n, i-no (iz ei-); sor. lat. si, nem. so, gršk. ὥς] stoji 1. v želelnih stavkih, navadno εἰ γάρ, εἴθε z opt. (= lat. utinam) o da bi, da bi pač, da bi vendar. 2. v zavisnih vprašalnih stavkih: ali, -li, če (bi); v razstavnih vprašanjih: εἰ – ἤ, εἴτε – εἴτε li – ali, ali-ali (pa). 3. za glagoli čuvstvovanja a) vzročno (= ὅτi, ὡς) ker, da; θαυμάζω, εἰ čudim se, ker (da); b) vprašalno: čudim se, ako … 4. v dopustnih stavkih: εἰ καί ako tudi, če tudi, če prav, če ravno, dasi (ravno), καὶ εἰ tudi ako, tudi če. 5. v pogojnih stavkih in sicer a) v resničnih pogojnih stavkih εἰ z ind. vseh časov, v glavnem stavku ind. vseh časov ako, če; εἰ τοῦτο λέγεις, ἁμαρτάνεις; εἰ μὴ ἤρεσκόν σοι οἱ νόμοι, ἐξῆν σοι ἐξιέναι ἐκ τῆς πόλεως če ti niso ugajali …; b) v možnih pogojnih stavkih εἰ z opt., v glavnem stavku opt. z ἄν: če (bi), ako (bi), εἰ τοῦτο λέγοις, ἁμαρτάνοις ἄν; c) v neresničnih pogojnih stavkih εἰ z ind. h...
εἶμι
[Et. idevr. éimi, kor. ei, slov. i-ti, i-dem. – Obl. at. praes. ind.: εἶμι, εἶ, εἶσι(ν), ἴτον, ἴμεν, ἴτε, ἴασι(ν); cj. ἴω, ἴῃς itd., opt. ἴοιμι, ἴοις, imper. ἴθι, ἴτω, ἴτε, ἰόντων (ἴτων, ἴτωσαν), inf. ἰέναι, pt. ἰών, ἰοῦσα, ἰόν; impf. ᾖα, ᾔεις in ᾔεισθα, ᾔει(ν), ᾖτον itd., 3 pl. ᾖσαν, ᾔεσαν, adi. verb. ἰτέον – ep. praes. ind. 2 s. εἶς, εἶσθα cj. 2 s. ἴῃσθα, 3 s. ἴῃσιν, 1 pl. ἴομεν, opt. ἰείην, inf. ἴμ(μ)εναι; impf. 1 sg. ἤια, ἤιον, 2 sg. ἤιες, ἴες, 3 sg. ἤιε(ν), ᾖε(ν), ἴε(ν), 3 du. ᾐείτην, ᾔτην, ἴτην, 1 pl. ᾔειμεν, ᾔομεν, 3 pl. ἤισαν, ᾔεσαν, ἤιον, ἴσαν, fut. εἴσομαι, aor. εἰσάμην, ἐεισάμην]. Ind. prez. ima v prozi vedno fut. pomen; v prez. ga nadomestuje ἔρχομαι (druge prez. oblike imajo prez. pomen, razen pt. in inf., ki imata tudi fut.pomen) 1. a) grem, pojdem, stopim; potoval bom, korakal bom; popeljem se, poletim; b) odidem, odpotujem, prodrem, pridem, dospem; vrnem se. – Veže se α.) z acc. οἴκους domov, ὁδόν po poti, ἄδικον ὁδόν po poti krivice, τὸ μέσον τοῦ οὐρανοῦ prestopim, pre...