spektralna analiza, fizikalno-kemična metoda za določanje kemične sestave snovi; temelji na opazovanju spektralnih črtemisijskega aliabsorpcijskega spektra svetlobnega izvora oz. absorpcijskega medija (spekter). Metodo sta 1859 razvila R. W. Bunsen in G. R. Kirchhoff. Iz položaja črt v spektru oz. njihovih valovnih dolžin lahko določijo posamezne elemente, iz intenzitet črt koncentracijo posameznega elementa, iz razcepitve črt pa atomsko ali molekulsko zgradbo (kvantna teorija). S spektralno analizo so določili sestav Sonca (Fraunhoferjeve črte) in zvezd, prek njihovega rdečega premika (Dopplerjev pojav) pa tudi njihove radialne hitrosti (npr. pri meglicah). S spektralno analizo so odkrili nekatere elemente – helij, rubidij, cezij, idr. V industriji s spektralno analizo preverjajo kakovost materialov (steklo, jeklo), saj analizo opravijo v nekaj minutah, v znanosti opravljajo razl. kemijske analize, v kriminalistiki pa z njo preiskujejo sestavo sledov. V arheologiji določajo sestavo (snovi in njihove koncentracije) kovinskih najdenih predmetov. S spektralno analizo identificirajo izvor uporabljenih kovin in ugotavljajo smeri trgovskih poti. Težave pri interpretaciji rezultatov predstavljajo nepoznavanje talilnih dodatkov in pogosto vtaljevanje in pretaljevanje kovin v predzgodovinski dobi. Spektralno analizo zdaj vse bolj spodriva metoda z nevtronsko aktivacijsko analizo.
Dostopnost