španska državljanska vojna, vojna 1936–39; začela se je 18.7.1936 v Španskem Maroku z vojaškim udarom generala F. Franca Bahamondeja proti vladi ljudske fronte v Madridu (republikanci, socialisti, sindikalisti in komunisti so na volitvah 16.2.1936 prepričljivo zmagali in začeli izvajati obsežne politične in socialne reforme); upor se je hitro razširil na Kastilijo, Andaluzijo, Galicijo in Navarro, 30.7.1936 je bila v Burgosu sestavljena narodna protivlada; v tej sprva Franca ni bilo. Velesile so sestavile protiintervencijski odbor, Francija je zaprla svoje meje, na Francovi strani pa se je bojevalo 5600 nemških (legija Kondor) in 60.000 italijanskih vojakov. Na republikanski strani se je bojevalo 35.000 prostovoljcev iz vse Evrope in ZDA (mdr. ok. 500 Slovencev – »španskih borcev«), vlado pa je z denarjem in orožjem podpirala ZSSR; tako je dosegla tudi prevlado komunistov in nasilno obračunavanje z neboljševiškimi zavezniki. Novembra 1936 so mednarodne brigade pred Madridom zavrnile nacionaliste. Ko Francu ni uspelo pretrgati zveze med Madridom in novim sedežem vlade v Valencii, je svoje vplivno območje razširil na S; 19.6.1937 je padel Bilbao, 25.8.1937 Santander. Med temi boji so bombniki legije Kondor v zastraševalnem napadu porušili mesto Guernica. Ko je 27.10.1937 padel Gijón, se je zlomila s. fronta republikancev. 1938 so nacionalisti v Kataloniji prodrli do Sredozemskega morja in razcepili republikansko vojsko. 26.1.1939 je padla Barcelona; tja se je nazadnje zatekla republikanska vlada, s tem pa je bilo tudi konec državljanske vojne; Madrid in Valencia sta se vdala 23.3.1939. V bojih in napadih je bilo ubitih 1,2 mln. ljudi (na obeh straneh); Franco je dal zapreti ok. 1 mln. ljudi, pol milijona republikancev je emigriralo. Francovo vlado so prve priznale sile osi (18.11.1936), 1939 pa tudi Velika Britanija, Francija in ZDA.
Dostopnost